Zdi se mi, da prav vsi, ki slišijo za bloge, najprej pomislijo - čemu pa služijo? Kaj je njihov namen? Se ni boljše posvetit malo pomembnejšim stvarem, recimo partnerju, psu, ... (samemu sebi?) In kdo se je sploh domislil tašnih hmmm v bistvo popolnoma nepomembnih umotvorov?
Če upoštevam sebe, je moj edini razlog, da 'blogiram', moj laptop. Je tako fin in lep, in ker še nisem v ljubljani, totalno neuporaben. In tipkovnica je tako ... prožna, čuteča in vabljiva. Preprosto MORAM nekaj tipkat, moram čutit te sveže tipke pod svojimi prsti. Ob dotiku se odzvejo takoj, njihova mladostna odzivnost je prav presenetljiva. Seveda je to za tiste, ki tega občutka ne poznajo, smešno. Celo zelo smešno.
Vendar sem prepričana, da bom sčasoma tudi jaz imela kaj za napisati, z razlogom.
Konec koncev, mogoče pa je blogiranje dobro za psihoanalizo, terapijo samega sebe. V bistvu ni toliko pomembno, če to kdo zares bere. Pomembnejše je, da daš vse te besede iz sebe. Ne?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar