Srečanje, 2.del

Še zmeraj traja. Predstave, pogovori, predstave, kavice, in še malo predstav. No, hvalabogu sploh niso slabe in jih je prav užitek gledat. Malo manjši užitek pa je vsak dan prenašat velecenjene samohvalepolne kolegice. Ne morem verjet, da je folk sposoben tako očitno, neprikrito, brezsramno lezti nekomu v rit,vse za 5minut kurčeve slave. In kakšna ošabnost. To je tisto kar uničuje srečanja in kvari atmosfero.
Ampak še dobro, da take stvari ne trajajo večno in vsak dan. Temveč le ... 9dni na leto. In jih zato človek jemlje bolj za hec. Ne?

Srečanje

Že tretji dan visim na Borštnikovem srečanju.
Prvi dan blišč in blišč in blišč, prišli so vsi, ki nekaj veljajo oziroma bi to radi, vendar že naslednji dan je podoba precej klavrna: Stara dvorana je bila sicer bolj ali manj polna, po hodnikih pa je vladalo mrtvilo.
V prihodnjih dneh ne bo nič boljše. Bleščal bo se verjetno še samo en dan: ko bo podelitev nagrad. In se bodo nekateri spet prišli pokazat.

Kiks tedna

Veselo sem prišla v ljubljano, z laptopom, cotami, z vsem potrebnim, natovorjena kakor mula. In kaj ugotovim prvi večer? Da sem pozabila polnilec za prenosnik!
Res krasno.

Delovna nedelja

Zbudila sem se že ob 6.30. Dan je bil zaspan. Tak - skoraj pretirano jesenski, nič sonca, da bi se martinčkali na terasi ob skodelici kofeja. Megla tod okrog je prav ubijalska, morbidna kot v kakšnem filmu ... pogled je lep, vendar le momentalno. Tako vreme me utruja.
Spakiram stvari, jutri grem v ljubljano. 10.oktobra se uradno začne novo študijsko leto tudi zame. No, po eni strani sem kr vesela, da se malo rešim te Goge in se utopim v množični svet brezštevilčnosti. V ljubljani nihče ne obrekuje (pravzaprav me pozna premalo ljudi, da bi me obrekovali) ... v našem selu pa vsi vedo vse ... v bistvo vedo več o tebi kot ti sam o sebi.
V bistvu uživam v neprepoznavnosti, moram priznat. Imela sem fazo, ko sem si želela le pozornosti, prepoznavnosti, skoraj bi lahko rekli blišča&slave. Očitno je ta faza mimo. In dobro, da je.
O tem več kdaj drugič.

Po jogi ... blogi

Zdi se mi, da prav vsi, ki slišijo za bloge, najprej pomislijo - čemu pa služijo? Kaj je njihov namen? Se ni boljše posvetit malo pomembnejšim stvarem, recimo partnerju, psu, ... (samemu sebi?) In kdo se je sploh domislil tašnih hmmm v bistvo popolnoma nepomembnih umotvorov?
Če upoštevam sebe, je moj edini razlog, da 'blogiram', moj laptop. Je tako fin in lep, in ker še nisem v ljubljani, totalno neuporaben. In tipkovnica je tako ... prožna, čuteča in vabljiva. Preprosto MORAM nekaj tipkat, moram čutit te sveže tipke pod svojimi prsti. Ob dotiku se odzvejo takoj, njihova mladostna odzivnost je prav presenetljiva. Seveda je to za tiste, ki tega občutka ne poznajo, smešno. Celo zelo smešno.
Vendar sem prepričana, da bom sčasoma tudi jaz imela kaj za napisati, z razlogom.
Konec koncev, mogoče pa je blogiranje dobro za psihoanalizo, terapijo samega sebe. V bistvu ni toliko pomembno, če to kdo zares bere. Pomembnejše je, da daš vse te besede iz sebe. Ne?

Torej ...

Danes sem se zbudila komaj 9.26. Imela grozljivo grozljive sanje. Hvalabogu - kofe je bil odličen. Tak, kot že dolgo ne ... in ki ti polepša dan.
Zvečer gremo na jogo. Sestra, mami in jaz. Prvič.