Kakorkoli človek že jemlje in obravnava (svoje)telo, v večini primerov nikoli ni zadovoljen 'z njim' in sam s sabo, četudi je najbližje 'popolnosti'. In potem zamegliš ves obraz in vso telo, in tisto in ono in si želiš manjši nos in manjšo rit in večje ... in na koncu ostane le tisto, s čimer si pač najbolj zadovoljen. Pri meni so to recimo oči. Take - velike, moje, zelene.
Seveda se postavi vprašanje pri zgoraj omenjeni popolnosti. Kakšen 'biološki zanesenjak' (ali pa samo zelo realno misleč človek) - recimo moja sestra - bi mi takoj odgovoril z dejstvom, ki bi ga morali brez pomislekov sprejeti in ponotranjiti: človeško telo je samo po sebi popolno; preprosto popolno...
petek, oktober 06, 2006
Naročite se na:
Objave (Atom)