Zbudila sem se že ob 6.30. Dan je bil zaspan. Tak - skoraj pretirano jesenski, nič sonca, da bi se martinčkali na terasi ob skodelici kofeja. Megla tod okrog je prav ubijalska, morbidna kot v kakšnem filmu ... pogled je lep, vendar le momentalno. Tako vreme me utruja.
Spakiram stvari, jutri grem v ljubljano. 10.oktobra se uradno začne novo študijsko leto tudi zame. No, po eni strani sem kr vesela, da se malo rešim te Goge in se utopim v množični svet brezštevilčnosti. V ljubljani nihče ne obrekuje (pravzaprav me pozna premalo ljudi, da bi me obrekovali) ... v našem selu pa vsi vedo vse ... v bistvo vedo več o tebi kot ti sam o sebi.
V bistvu uživam v neprepoznavnosti, moram priznat. Imela sem fazo, ko sem si želela le pozornosti, prepoznavnosti, skoraj bi lahko rekli blišča&slave. Očitno je ta faza mimo. In dobro, da je.
O tem več kdaj drugič.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar